In njihova tiha želja…
Skoraj tri desetletja je že, odkar je Organizacija združenih narodov razglasila 15. oktober za Svetovni dan kmetic. Lepo zveni, zmanjšati revščino, nasilje nad ženskami na podeželju, izboljšati izobrazbo in zmanjšati neenakost.
Na papirju lepo.
V resnici pa, koliko od tega se je v teh letih zares spremenilo?
V Sloveniji so kmetice žene, matere, babice, hčere tiste, ki tiho nosijo največji del bremena življenja na podeželju.
Brez kamere, brez mikrofonov, brez velikih govorov.
One vstajajo pred soncem, delajo do poznega večera in ob koncu meseca računajo, ali bo dovolj za vse.
Njihov delovnik nima osmih ur, njihov vikend je pogosto samo “še en dan dela”, njihov dopust le misel na to, kaj vse jih čaka doma.
OZN se ob takih dnevih spomni na kmetice s kakšno suhoparno objavo o enakosti spolov, biodiverziteti in podnebnih spremembah.
Toda slovenska kmetica se s tem ne ukvarja.
Ona se ne sprašuje o “ideologiji spola”.
Ona ve, kdo je in zna delati.
Zemlja, družina, dom in vera, to so njene vrednote.
In enakopravnost?
Ona je ne zahteva. Ona jo živi. Vsak dan.
Če bi država znala poslušati, bi razumela, da prave težave kmetic niso ideološke, temveč povsem konkretne:
– pravične odkupne cene,
– spoštovanje domače hrane,
– preveč birokracije in papirjev,
– premalo posluha za delo, ki hrani narod.
Predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule, je lepo povedala:
“Če bi poslušali naša priporočila, če bi spoštovali naše delo in uživali našo domačo hrano, bi bil naš položaj boljši in tudi položaj vseh, ki bi to uživali.”
To je bistvo.
Ne ideološke parole, ne projekti za “enakost”, ampak spoštovanje do tistih, ki vsak dan s trdim delom ustvarjajo blaginjo.
Slovenska kmetica je hrbtenica naroda.
Ona ve, kaj pomeni biti odgovoren do zemlje, do družine in do domovine.
V njenih rokah je hrana, varnost in tradicija.
Ne potrebuje aplavza. Le pravično plačilo za pošteno delo.
In morda malo več razumevanja od tistih, ki iz pisarn odločajo, kako naj živi kmet.
Njihova tiha želja?
Da bi jih končno slišali.
Da bi tisti, ki se najglasneje razglašajo za “zagovornike enakosti”, razumeli, da spoštovanje ni v parolah, ampak v dejanjih.
Da bi domača hrana znova postala vrednota.
Da bi podeželje spet zadihalo s ponosom.
Ob Svetovnem dnevu kmetic v Forumu za kmetijstvo in podeželje SDS iskreno čestitamo in se zahvaljujemo vsem kmeticam za njihovo predanost, znanje in neprecenljivo delo, s katerim ohranjajo slovensko podeželje, tradicijo in našo domovino živo.
Hvala vam, ker vsak dan dokazujete, da je delo na zemlji delo z dušo.
Naj bo vaš praznik poln spoštovanja, miru in ponosa.
Forum za kmetijstvo in podeželje SDS