Litijski rudnik Sitarjevec, ki ima za sabo dolgo dobo delovanja in več posebnosti tudi v svetovnem merilu, so zaprli leta 1965. Od takrat pa vse do leta 2002, ko so se lotili njegovega raziskovanja, vanj niso zahajali. Sprva so bile to le strokovne odprave, od decembra 2017 pa ta zgodovinsko in naravno zanimiv prostor sprejema tudi obiskovalce. V tako kratkem času je najstarejši rudnik v Sloveniji obiskalo že več kot štiri tisoč ljudi.
Ali ste vedeli da je Litija najstarejše rudarsko mesto v Sloveniji? Začetki rudarjenja segajo v prazgodovino, natančneje v starejšo železno dobo (približno 800 pr.n.št.). Tu so rudarili tudi Kelti in nato Rimljani. Pisni viri, ki omenjajo rudnik Sitarjevec, segajo v šestnajsto stoletje.
Tam so našli več kot 60 različnih mineralov
V drugi polovici 19. stoletja je rudnik na hribu Sitarjevec, po katerem je dobil tudi ime in se vzpenja nad Litijo, spadal med največje evropske rudnike, v slovenskem okolju pa je najstarejši. Med njegovimi posebnostmi je, da je to tudi najbogatejše polimineralno rudišče v Sloveniji. V njem so našli več kot 60 različnih mineralov. Ko so leta 2002 prvič vstopili v zapuščeni rudnik, ki so ga leta 1965 zaprli in vhod zminirali, raziskovalci niso vedeli na kaj bodo naleteli. V njem so odkrili limonitne kapnike, ki so edinstveni,” pripoveduje vodja projekta Rudnik Sitarjevec. Postalo je jasno, da je to velika zanimivost za nas in širši prostor.
V rudniku nad Litijo so kopali predvsem svinčevo in živosrebrno rudo, ob teh pa še tisto, ki je vsebovala cink, baker, železo in barit. Zaradi zmanjševanja rudnih zalog, zastarele tehnologije in pljučnih obolenj rudarjev so rudnik leta 1965 zaprli. Z zaminiranim, popolnoma zasutim in kasneje še zaraščenim vhodom ter opuščenimi rovi je zapečaten ostal vse do leta 2002, dokler ni vanj z raziskovalno skupino vstopil geolog, sicer zaposlen na litijski občini in vodja projekta Rudnik Sitarjevec Blaž Zarnik.
Z ZEMLJEVIDOM DO VHODA
“Vse to je bil sam gozd,” se tistega časa in stanja okoli današnjega muzeja in situ spominja Zarnik. S pomočjo starih zemljevidov so poiskali lokacijo rudnika in tako poskusno odprtje rova začeli s strojnim kopanjem. Vse skupaj se je začelo pravzaprav zaradi varnostnih razlogov, saj so želeli preveriti nevarnost morebiti ujetih jamskih vod, ki se pretakajo po 40-kilometrskih rovih in so za zrušenimi rovi tudi ujete. Te pa so na začetku 19. stoletja in drugič na začetku 20. stoletja na tem območju že butnile na plan. S ciljem preveriti stanje in sanacije rudnika so tako vanj vstopili 37 let po njegovem zaprtju. “Nismo vedeli, na kaj bomo naleteli, smo pa v zapuščenih rovih odkrili limonitne kapnike,” pripoveduje Zarnik. Gre za barvite železove kapnike, ki zrastejo tudi do pet centimetrov na leto in so edinstveni. Postalo je jasno, da je to velika znamenitost za naš in širši prostor.
Na litijski občini so tako zasnovali rudarski projekt, ki v muzejskem delu rudnika Sitarjevec predvideva 632 metrov urejenih in varnih poti. Lani so začeli s prvim delom – izvoznim rovom, ki so ga v turistične namene decembra istega leta tudi odprli.
Širši javnosti je za zdaj dostopnih prvih 100 metrov rudnika.
MUZEJ V NOTRANJOSTI HRIBA
“Rov drži konstrukcija kamnin, ki ga obdaja, in je tako močna, da se ne seseda in je zato nespremenjen že 100 let,” ob vstopu v rudnik pojasni Mojca Hauptman, vodja TIC Litija. V barvite kamnine vkopani rudniški hodniki so osupljivi. Značilni odtenek tega prostora je rdeče-oranžen, vanj se železova rudnina obarva v stiku z vodo, še dodaja vodja lokalnega turističnega centra.
Izvozni del rudnika je bil nekoč v celoti tlakovan s tračnicami, po katerih so v železnih jamskih vozičkih – huntih prevažali izkopano. Tovor v njih je bil lahko težek tudi tisoč kilogramov.
KAKO SO ŽIVELI RUDARJI?
Delo sitarjevških rudarjev je bilo izjemno težaško, pripoveduje Mojca Hauptman. V okviru rudarskega projekta so se z živečimi delavci in delavkami lani septembra tudi sestali, z njimi pa spregovorili o delu in življenju, povezanem z rudnikom.
Nekateri med njimi so peš ali s kolesom prihajali na delo tudi iz 10 do 15 kilometrov oddaljenih krajev. Pod hribom Sitarjevec pa jih je nato čakal velik napor. Do začetka prejšnjega stoletja so rudarji delali tudi brez zaščitne opreme, v oblekah, s katerimi so prihajali od doma, kopalnico pa so dobili šele v šestdesetih letih.
V notranjosti so večinoma delali moški. Veliko in težko orodje, porhamerji in pikhamerji so lahko tehtali več kot 20 kilogramov, pojasnjuje Blaž Zarnik. Ob tem pa si je treba predstavljati še teren nagnjenih in ozkih odkopnih polj, iz katerih so kopali in prenašali material. Na odkopnem polju so zaradi težaškega dela rudarji v povprečju najdlje zdržali 15 let. Veljalo je, da v parih nista nikoli delala sorodnika, da v primeru nesreče ne bi bila tragedija v družini dvojna.
KAJ SO JEDLI?
Kruh in jabolko sta največkrat sestavljala malico, ki so si jo rudarji prinašali na delo. V zadnjih letih delovanja je uprava delavcem, sploh tistim, ki so delali v rovih, dala še koščke slanine. “Te naj bi žvečili, nato pa izpljunili. To pa zato, da bi slanina iz ustne votline nase vezala težke kovine,” o takratnih “ukrepih” ob zavedanju o nevarnosti pljučne delovne bolezni pripoveduje Mojca Hauptman. Jabolko, kruh in slanina z dodelavo lokalnega gostinca pa so tudi danes del turistične ponudbe Sitarjevca. V današnji preobleki je včasih skromna malica postala pogača z ocvirki, slanina v ajdovem testu, pospremljena s krhljem jabolka, musom iz hrena ter toplim jabolčnim in slivovim kompotom.
ŽENSKE V RUDNIKU
Ženske so v Sitarjevcu delale zunaj, kjer so ob izvozu rudo in dele kamnin, ki so vsebovale rudo, še dodatno prebrale. Od tam so pridobljeno natovorili na vozove ali tovorno žičnico, kasneje na kamione. Do leta 1924 so rudo odvažali v topilnico, ki je bila leta 1881 zgrajena na levem bregu Save.
Rudarji iz Sitarjevca so umirali mladi, v povprečju stari 42 let, veliko med njimi za pljučno boleznijo silikozo, ki pa so ji rekli tudi sitarjevška bolezen.
NAVZDOL PO ROVU
Kmalu pa se v rudniku Sitarjevec obeta že novo doživetje, in sicer spust do kapnikov, ki jih zdaj še ni mogoče videti v živo. Ti so v Glavnem rovu, črne pa je mogoče najti v starem rovu, imenovanem Črna kuhinja. V prihodnje bo v turistične namene varna pot tudi do njih.
Do Glavnega rova se bo mogoče spustiti po vpadnem rovu. Nekdaj je po tem podzemnem hodniku, dolgem 250 metrov in z naklonom 45 stopinj, vodilo 580 lesenih stopnic. V našem času pa se bodo obiskovalci lahko navzdol spustili vpeti, v zaščitnem delovnem kombinezonu, s škornji, čelado in lučjo. Po načrtih pa naj bi to fazo urejanja rudnika, ki bo prinesla tudi nekoliko adrenalinsko pot, začeli naslednje leto.
“Limonitno blato je prav tako svojevrstna atrakcija. Je redkost in doživetje ga je videti v njegovi specifično oranžno-rjavi barvi, ki mu jo daje vsebnost železa,” še pojasnjuje Blaž Zarnik
Rudnik Sitarjevec predstavlja tehnično dediščino in naravno vrednoto državnega pomena. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije hranijo zbirko rud in mineralov iz tega podzemeljskega sveta.
VIR: siol.net