S peticijo, ki jo je do zdaj podpisalo več kot 21.000 ljudi, se je v zadnjih dneh znova odprla razprava o obremenjenosti učencev in dijakov ter možnostih sprememb šolskega sistema. Podpisniki peticije zahtevajo korenite spremembe, dva nekdanja šolska ministra pa svarita, da se lahko rokohitrstvo in prevelik radikalizem maščujeta. Peticija društva Svet staršev je po besedah njegove predsednice Nataše Šram nastala v skrbi za otroke, ki vstopajo v slovenski šolski sistem, za katerega pa že “generacije pred nami opozarjajo, da ni v redu”. V torek so avtorji peticije vabljeni na pogovor k ministru za izobraževanje, znanost in šport Jerneju Pikalu, na katerem naj bi spregovorili o vprašanjih, ki jih izpostavlja peticija.
MANJ UČNE SNOVI IN DOMAČIH NALOG, TER UKINITEV NACIONALNEGA PREVERJANJA ZNANJA
V peticiji podpisniki predlagajo zmanjšanje obsega učne snovi in domačih nalog, zmanjšanje številčnega in več opisnega ocenjevanja, ukinitev Nacionalnega preverjanja znanja oziroma njegovo preobrazbo v t. i. kompetenčne teste, uvedbo sprejemnih izpitov za srednjo šolo in fakultete, ukinitev mature in zmanjšanje števila učencev v razredu na največ 24. Pri zmanjšanju učne snovi denimo predlagajo izločitev “balasta” iz učnih načrtov, obseg domačih nalog pa bi zmanjšali tako, da bi se učitelju dalo več možnosti za utrjevanje snovi v šoli.
Na vprašanje, katere od skupno 14 predlaganih sprememb v peticiji bi bilo treba prednostno uresničiti, Šramova odgovarja, da posebej ne izpostavljajo nobene točke, jih je pa veliko med seboj povezanih, zato bi jih bilo treba uresničiti po več naenkrat. Razmeroma hitro bi bilo po njihovih ocenah mogoče doseči spremembe glede zmanjšanja obsega učne snovi in domačih nalog ter glede ocenjevanja. Šramova na očitke, da želi peticija preveč hitro in preveč radikalno poseči v šolski sistem, odgovarja, da radikalnih rezov pravzaprav ne zahtevajo ter da bo dovolj že, da se zadeve vsaj nekoliko premaknejo. “Veliko bi že pomenilo, če bi na primer prepolovili število ocen in nato preko analiz ugotavljali, da se zadeve izboljšujejo,” pravi.
DEJSTVO JE, DA SO UČENCI PREVEČ OBREMENJENI
Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije, pravi, da razprave o potrebnih spremembah v šolskem sistemu ne želi dodatno podžigati, temveč jo umiriti in prenesti na polje argumentov, se pa strinja, da bi določene zadeve veljalo preveriti.
“Težko je enoznačno odgovoriti, ali so učenci preveč ali premalo obremenjeni, dejstvo pa je, da imajo precej več predmetov in posledično ocenjevanja kot recimo v primerljivih evropskih državah, predvsem v višjih letnikih osnovnih šol. Kar se tiče domačih nalog, objektivnih podatkov o tem, ali jih je preveč, ni, nam pa starši s terena poročajo, da njihovo število v zadnjem času narašča,” je dejal Meden.
Glede težavnosti učnih načrtov pravi, da je šel osebno primerjat nekaj učnih načrtov za osnovno šolo z učnimi načrti za isti predmet na gimnaziji in učnimi načrti za ustrezni predmet na univerzi. “Ugotovil sem, da že v osnovni šoli obravnavajo zelo kompleksne stvari in da jih je veliko. Pojavljajo se tudi opozorila, da se čedalje kompleksnejše stvari selijo v čedalje nižje razrede,” je navedel. “V naši zvezi smo svoja opažanja (nekatera so podobna tudi v peticiji) zapisali že lani spomladi pred volitvami v DZ, vendar za razliko od predlagateljev peticije nismo že vnaprej ponudili konkretnih rešitev, saj pravimo, da je treba najprej priti do trdnih podatkov in nato po temeljitem premisleku sprejemati ukrepe,” je pojasnil.
NEKDANJA ŠOLSKA MINISTRA OPOZARJATA NA PREHITRE IN PREVEČ RADIKALNE SPREMEMBE
S tem se strinjata tudi nekdanja šolska ministra Slavko Gaber in Maja Makovec Brenčič, ki sta opozorila pred prehitrimi in preveč radikalnimi spremembami. “Za šolstvo je najslabši ad hoc pristop,” je ob robu nedavnega posveta o razmerju med javnim in zasebnim šolstvom pri predsedniku republike ocenil Gaber. Tudi zato Gaber predlogov, kot so ponovno uvajanje sprejemnih izpitov, ukinjanje mature in podobno, ne podpira in jih označuje kot lep primer tega, “kako se ne ravna, ko pristopaš k dograjevanju šolskega sistema”.
Nasploh ima pomisleke, ali učence in dijake ter nasploh šolski sistem razbremenjevati. “Naša šola je primerljiva s šolami okrog po svetu, celo s tistimi boljšimi. Ali je mogoče priti med zelo dobre šole pa v to ne vložiti dovolj sredstev in časa, je retorično vprašanje, na katerega pa je morda odgovor preprost – učili so me, da kamor ne vložim, od tam tudi ni mogoče pričakovati, da bom kaj dobil,” opozarja Gaber. Dodaja še, da imamo lahko tudi šolski sistem, ki ne bo zahteval skoraj nič, če želimo, “a potem bo takšen tudi izplen”. Tudi po mnenju Makovec Brenčičeve je vse morebitne spremembe treba delati korak za korakom in predhodnim razmislekom, kaj pravzaprav želimo dati osnovno- in srednješolcem.