V samostojni Sloveniji 7. aprila obeležujemo “dan zastave” v spomin na dan, ko je slovenski domoljub Lovro Toman leta 1848 v Ljubljani prvič izobesil belo-modro-rdečo slovensko zastavo. K temu dejanju ga je spodbudila narodna straža, ki je na stolpu Ljubljanskega gradu izobesila nemško zastavo.
Slovensko zastavo so že v času pomladi narodov sestavljale bela, modra in rdeča barva, motiv pa je bil drug. Barve zastave namreč izhajajo iz grba vojvodine Kranjske, ta pa iz plemiškega grba Bertolda IV. Andeškega.
Ko je Kranjska sredi 14. stoletja postala vojvodina, se je prvotni grb s srebrnim orlom na modrem ščitu spremenil v modrega orla na srebrni in kasneje na zlati podlagi. Sredi 15. stoletja je orel na grbu dobil cesarsko krono, srebrno-rdeča prsna prepona pa je postala zlato-rdeča. Leta 1836 je prišlo do revizije grbov in takrat je zlato barvo spet zamenjala srebrna, krona na orlu pa je ostala.
Dvanajst let kasneje je dunajska vlada le podprla večinsko voljo Kranjcev, ki so pred tem na Wolfovi ulici v Ljubljani razobesili slovensko belo-modro-rdečo trobojnico, kjer stoji še danes, zanjo pa skrbi društvo Heraldica Slovenica.