Alenka Forte, doktorica medicine, direktorica Medicinskega centra Heliks v Trbovljah, na letošnjih evropskih volitvah kandidira za poslanko v EU parlament na skupni listi SDS/SLS. Prepričana je , da so zlasti področja zdravstvene politike, varne in kakovostne starosti, medgeneracijskega sobivanja, skrb za zdravo okolje in varno hrano tista področja, kjer lahko kot poslanka v evropskem parlamentu naredi največ in aktivno pripomore k oblikovanju za državljane pomembnih usmeritev.

Na majskih volitvah kandidirate za poslanko v evropskem parlamentu. Kaj je bil razlog da sta se odločili za to?

Kot zdravnica delam v lokalnem okolju že 33 let, več kot 10 let pa sem tudi dejavno vključena v širše lokalno okolje z delom v regijskem odboru za zdravje, v krajevni skupnosti, trboveljskem občinskem svetu. Za kandidaturo za evropsko poslanko sem se odločila, ker menim, da lahko prav zaradi tega delovanja in predvsem temeljitega poznavanja skrbi in potreb lokalnega prebivalstva dobro zastopam slovenske prebivalce in sodelujem pri sprejemanju prihodnjih evropskih politik in odločitev. Te so tudi za nas, Slovence, ključnega pomena, saj lahko prinesejo še dodatne, oprijemljive koristi in hkrati EU še bolj približajo našim državljanom. Osebno sem prepričana, da so zlasti področja zdravstvene politike, varne in kakovostne starosti, medgeneracijskega sobivanja, skrbi za zdravo okolje in varno hrano tista področja, kjer lahko kot poslanka v evropskem parlamentu naredim največ in aktivno pripomorem k oblikovanju za državljane pomembnih usmeritev.

“Pri vsem, kar počnem, me ženeta prirojena notranja energija in želja, da bi pomagala izboljšati razmere tako v strokovni skupnosti kot tudi lokalno, regionalno in na ravni države. Verjamem, da se da stvari vedno izboljšati.”

Letošnje volitve bodo prelomne. To zdaj priznava večina. Zakaj so tako pomembne?

Evropska skupnost kot povezava enakopravnih članic v prvi vrsti zagotavlja lažje gospodarsko sodelovanje na naši celini s prostim pretokom blaga, kapitala, storitev in tudi ljudi, državljanov EU. A tu je še zagotavljanje varnosti evropskim državljanom, kar zaradi okrepljenih nelegalnih migracij EU postavlja pred zahtevno nalogo: kako z ustrezno skupno zunanjo politiko nastopiti na globalnem trgu ter kako v skladu z notranjimi pravili in evropskimi vrednotami obvladovati ilegalne migracije.

Kot dolgoletna strokovnjakinja zelo dobro poznate zdravstveno področje tako v Sloveniji kot v drugih evropskih državah. Kako bi ga ocenili na splošno, z ocenami od 1 do 5?

S šolsko oceno je žal nemogoče oceniti slovensko zdravstvo, saj je področje zelo kompleksno, določeni segmenti so bolje urejeni, drugi slabše. Če vseeno poskusim poenostaviti: dostopnost bi ocenila z oceno 3; transparentnost žal z oceno 2, tudi organiziranost samo z 2. Namensko porabo zbranih sredstev za zdravstvo ocenjujem kot nezadostno, zaskrbljiva pa je urejenost delovnih razmer in zadovoljstvo zaposlenih v zdravstvu, kar si po mojem mnenju zasluži zadostno oceno. Predanost poslanstvu vseh zaposlenih v zdravstvu bi ocenila z oceno 4. Le zelo ozki segmenti si zaslužijo odlično oceno, na primer urgentna oskrba ob akutni srčni kapi, skrb za nosečnice in obporodna skrb za mater in otroka. Na drugem polu pa je zelo slaba skrb za duševno zdravje, saj imamo eno najvišjih stopenj samomorilnosti v EU in svetu, zato bi ta segment ocenila z oceno 1.

Slovensko zdravstvo je na dnu. Na enem od srečanj ste dejali, da Šarčeva vlada še naprej podpira plansko koruptivno zdravstvo, zato upate, da bodo letošnje evropske volitve dale zagon, da se slabo stanje v zdravstvenem sistemu izboljša. Ali imajo poslanci takšno moč, da lahko to vpliva tudi na stanje v Sloveniji?

Res je, da je zdravstveni sistem v pristojnosti posameznih držav članic EU. Hkrati pa je po evropskem pravu zdravstvena dejavnost opredeljena kot gospodarska dejavnost splošnega pomena (SGEI), v okviru katere velja prosta gospodarska pobuda. Tudi v Sloveniji se bodo morale prej ali slej zadeve začeti odvijati na tak način, to načelo bomo morali sprejeti v svoj pravni sistem. Sodišče EU je že pred leti izrecno navedlo, da samo dejstvo, da se zdravstvene storitve financirajo iz sistemov socialne varnosti, ne spreminja njihove tržne narave in torej uporabe prava EU. To ne pomeni, da zagovarjam kakršno koli privatizacijo ali ukinitev javnega in dostopnega zdravstva, ampak gre tu zlasti za gospodarno ravnanje s sredstvi na vseh ravneh zdravstvenih storitev in prevzemanje ustrezne odgovornosti. Poslanci lahko pripomorejo k reševanju teh težav posredno, tako da nanje opozarjajo, da se povezujejo z drugimi poslanci iz drugih evropskih držav in iščejo povezave, primere dobre prakse, relevantne projekte in področja, kjer bi lahko prodrli, tako da so dejavni lokalno v Sloveniji in tudi na evropskem prizorišču. Seveda pa na sistemski ravni zadeve lahko rešuje le vlada s premišljeno in dolgoročno zastavljeno politiko, v katero bi morala vključiti vse deležnike, v prvi vrsti zdravniško stroko. Poznate tudi v EU sprejete direktive.

“Zdravniki že več kot 10 let opozarjamo na slabšanje razmer v slovenskem zdravstvu, na preobremenjenost, zaradi katere je veliko kolegov na robu izgorelosti. Slovenska populacija se stara, zaradi česar strmo narašča število kroničnih bolnikov, ki potrebujejo ustrezno obravnavo.”

Ali so te ustrezno prenesene v slovensko zdravstveno zakonodajo?

Niso.

Kaj bi bilo drugače, če bi na področju zdravstva sledili EU?

Zdravstveni zavodi bi morali delovati skladno z zakonodajo o gospodarskih družbah, tako kot to že sedaj velja za zasebnike in koncesionarje, ki delajo v različnih organizacijskih oblikah (s. p., d. o. o., d. d.), seveda ob upoštevanju, da gre za zelo specifično področje, ki potrebuje poseben nadzor, čemur bi bilo treba prilagoditi zakonodajo. S to spremembo bi zdravstvene organizacije imele možnost nagrajevanja zaposlenih po učinku, med izvajalci bi se vzpostavila zdrava konkurenca, z javnim denarjem bi ravnali gospodarneje. Vsa Evropa sloni na javnem solidarnostnem zdravstvu, pa več kot 85 odstotkov dela na primarni ravni opravijo zdravniki s statusom svobodnega zdravnika in sklepajo pogodbe za opravljanje storitev z zavarovalnicami.

Zdaj že nekdanji minister za zdravje Samo Fakin je odstopil, domnevno iz zdravstvenih razlogov. Je bil to po vašem mnenju izgovor, oziroma kaj je bil pravi razlog za njegov odhod?

To morate vprašati gospoda Fakina. Ampak že njegova napoved pred koalicijskim vrhom na Brdu, ko je napovedoval spremembe v delovanju javnih zavodov, in izjava, da sedanji trenutek ni primeren za ukinjanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, sta bili dovolj povedni, predvsem glede na koalicijsko pogodbo sedanje vlade z nadkoalicijsko stranko Levica.

Novi minister za zdravje Aleš Šabeder pa zdaj za kolaps v sistemu krivi sistem koncesij in koncesionarstvo. Je res tako?

Skozi njegova usta govorijo prišepetovalci in naveze, ki najbolj »harajo« po slovenskem zdravstvu, tisti, ki se spretno okoriščajo prek javnih naročil in bogatijo, na račun zdravstvenega denarja kupujejo vile, jahte in imajo poslovne račune v davčnih oazah ali po Evropi. Resnica je ta, da so koncesionarji tisti del javnega zdravstva, ki je najbolj transparenten in učinkovit ter s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in ministrstva za zdravje najbolj nadzorovan. Poleg tega so (po še neobjavljeni anketi) ta čas delujoči koncesionarji v opremo in drugo potrebno infrastrukturo vložili okrog 300 milijonov evrov zasebnega denarja. Koncesionarji prejmejo za opravljeno storitev od ZZZS enako plačilo kot javni zavodi. Obstaja pa pomembna razlika − od tega zneska koncesionarji plačujejo najemnino za prostor, če je ta last občine, ne prejemajo dotacij od občin ali države, izgube lahko krijejo le z najemanjem kreditov. Zato večina koncesionarjev dela več, ker le tako lahko zagotovijo pozitivno poslovanje. Od pozitivnega poslovanja plačujejo koncesionarji in zasebniki davek od dobička ter so tako neto plačniki v blagajno Fursa. Obstajajo še druge negativne razlike, vendar presegajo okvir tega intervjuja.

Imamo predsednika vlade, ki je bolj imitator predsednika, kot ste dejali v enem od pogovorov, da pa rešitve za izboljšanje stanja v zdravstvenem sistemu žal niso zapisane v nobeni komediji ali drami …

No, če govorimo v gledališkem žargonu, potem bi bilo dobro, da si za reševanje nakopičenih problemov v zdravstvu prebere scenarij rešitev v dokumentih SDS. Sicer pa že leta eminentni slovenski pravniki in ekonomisti mlajše generacije javno govorijo o rešitvah in pripravljajo tehtne in premišljene predloge. Vsi dobro vemo, v katero smer bi morali iti ukrepi in reforme, le da tisti, ki imajo oblast, ne storijo pravih korakov. Številni zdravniki v Sloveniji napovedujejo odpovedi delovnih pogodb, nezadovoljstvo je med zdravniki družinske medicine, pediatri, seli se tudi v bolnišnice. Očitno je, da po dolgotrajnem opozarjanju ne vidijo več možnosti za normalizacijo njihovega dela. Kako je s tem? Zdravniki že več kot 10 let opozarjamo na slabšanje razmer v slovenskem zdravstvu, na preobremenjenost, zaradi katere je veliko kolegov na robu izgorelosti. Slovenska populacija se stara, zaradi česar strmo narašča število kroničnih bolnikov, ki potrebujejo ustrezno obravnavo. Zdravnik je vedno strokovno pa tudi pravno odgovoren za svoje ukrepanje pa tudi za neukrepanje. Čeprav smo zavezani Hipokratovi prisegi in svojim bolnikom, pa že zdrav razum pove, da lahko nekdo dan za dnem, mesec za mesecem in leto za letom vse do upokojitve zdrži le določen obseg obremenitve. V slovenskem zdravstvu pa imamo permanentno izredno stanje, saj smo stalno v bitki z odločevalci zdravstvene politike. Osebno čutim sedanjo zdravstveno politiko kot permanentni mobing.

Po drugi strani se pojavljajo nekateri, tudi med levičarskimi novinarji je nekaj takšnih, ki pravijo, da morajo zdravniki upoštevati Hipokratovo prisego, kar po njihovem mnenju pomeni, da morajo delati za vsako ceno in pod najrazličnejšimi pritiski, da je to njihova obveznost. Kako gledate na to?

Ravno zaradi Hipokratove prisege se upiramo! Zdravnik je zaupnik bolnika, država pa s svojim nedelovanjem in slabim delovanjem v obup spravlja vse zaposlene v zdravstvu, saj nam je onemogočeno normalno delovanje. Poleg tega imamo tudi zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu pravice kot drugi državljani po delovnopravni zakonodaji in tudi pravice, ki jih izbojujejo reprezentativni sindikati.

Novi minister je že podpisal odredbo o »uvozu« 90 zdravnikov iz t. i. tretjih držav. Ali ima takšen zdravnik dovolj znanja in dovolj kompetenc?

Navsezadnje je ovira tudi jezik. Zdravniška zbornica Slovenije ima ustrezna javna pooblastila in to področje je dobro urejeno. Ustrezno strokovno znanje in znanje slovenskega jezika na ustrezni ravni je pogoj, da lahko zdravniki iz tretjih držav sploh pridobijo licenco za delo v Sloveniji.

Zdravniki in drugo medicinsko osebje je v svetu zelo iskano in cenjeno. V tedniku smo objavili podatke, kako jih vabijo v nekatere države, kjer poskrbijo za vse njihove potrebe in tudi za družinske člane. V EU je to npr. Irska, kamor zdravnike iz držav EU sprejmejo z odprtimi rokami. V Sloveniji pa jih dobesedno naganjamo. Kam to vodi?

Naši kolegi zdravniki in medicinske sestre so cenjeni po vsej Evropi. V domači državi pa kljub vsem vložkom v izobraževanje tega kadra ne cenimo dovolj njihovega dela, splošna klima ni pozitivna, zato ni presenetljivo, da se odločajo za tujino. To ni nov trend, a nobena vladna garnitura ne poskrbi, da bi ta odliv vsaj zajezila, če ga že ne moremo ustaviti. Lahko bi tudi vzpostavili sheme za vračanje strokovnjakov iz tujine, saj sama izkušnja dela v tujini ni nujno nekaj slabega, a permanentno odhajanje strokovnjakov nepovratno slabi slovensko zdravstvo. Z zdravniki iz tretjih držav pa imamo v Sloveniji že tudi izkušnje; ko v Sloveniji opravijo nostrifikacijo oz. specialistični izpit, zapustijo Slovenijo in se odpravijo z veljavno slovensko licenco v severnoevropske države, kjer so boljše delovne razmere, plačilo pa je dva- do trikratnik slovenske plače zdravnika.

Zdravniki so v Sloveniji del plačnega sistema javnega sektorja. Njihove plače pogosto komaj presegajo državno povprečje, ob tem pa prihaja celo do tega, da si morajo mladi specializanti sami plačevati izobraževanja. Tudi to je del neurejenega zdravstvenega sistema v Sloveniji. Se strinjate?

Popolnoma. Zato zagovarjamo takšne reformne predloge, ki bodo omogočali, da bodo zaposleni v zdravstvu nagrajeni po učinkovitosti in da število zaposlenih omogoča normalne delovne obremenitve, kar pomeni 40-urni delovnik in le 8 nadur, ko to veleva evropska zakonodaja. Le Slovenija tega še ni uskladila z evropsko direktivo.

Za konec. Kakšen je vaš delovni dan? Razpeti ste med vodstvenim in medicinskim delom v Medicinskem centru Heliks ter delom na občinski ravni, v regiji, hkrati ste podpredsednica Sveta SDS. Kako vse to zmorete?

Moje zdravniško delo je definirano z urnikom dela. Vse drugo počnem v svojem prostem času. Veljam pa za deloholika, in kjer vidim, da lahko nekaj naredim tudi za širšo skupnost, to naredim. Pri tem pa se mi zdi pomembno, da me tudi družina podpira pri aktivnostih. Kot človeka me verjetno res najbolj definirajo velika zagnanost, vztrajnost in energija, ki sem jo podedovala od staršev, pa tudi naklonjenost slovenskemu prostoru in narodu. Pri vsem, kar počnem, me ženeta prirojena notranja energija in želja, da bi pomagala izboljšati razmere tako v strokovni skupnosti kot tudi lokalno, regionalno in na ravni države. Verjamem, da se da stvari vedno izboljšati.