Marijino vnebovzetje (“veliki šmaren”, “velika maša”) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala (Dormitio SS. Deiparae).
Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.
PRAZNOVANJE SKOZI ZGODOVINO
V 6. stoletju se je praznovanje razširilo po vsem Vzhodu. V Rimu so uvedli ta praznik v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa.
Vnebovzetje blažene Device Marije pa izhaja iz 8. stoletja. Že v 7. stoletju so praznik obhajali z vigilijo. Praznik je postal zelo priljubljen in so ga zato slovesno obhajali.
Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija »po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.«
Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep takratne jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje.
PRAZNIČNO TUDI PO CERKVAH, POSEBEJ NA BREZJAH
Na praznični dela prost dan bo veliko maš po naših cerkvah, glavna pa bo seveda na Brezjah, osrednjem slovenskem Marijinem svetišču Marije Pomagaj.
“Marija je tista, ki je bila in ostane poleg Kristusa najbližja Bogu in najbolj upodobljena po Kristusu.”
»Naj vam, iz uredništva, spoštovane bralke in bralci Našega Zasavje, voščimo lepo in veselo praznovanje Marijinega vnebovzetja!«