V sredo 6. decembra goduje Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, ki je pri nas eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga bodo otroci pričakali v sredo zjutraj, saj na torkov večer, dan pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Le kaj bo letos prinesel otrokom?

Bolj ko se bliža dan Sv. Miklavža, bolj intenzivno starši nagovarjajo svoje otroke, da morajo biti pridni, če želijo, da jim bo Miklavž kaj prinesel. Če ne bodo, jih čaka le šiba!

Vsi smo zrasli s tem prepričanjem, da je obdarovanje s strani svetega Miklavža povezano z našo pridnostjo. To smo sprejeli kot samoumevno in se še kako trudili, da bo Miklavž opazil naša dobra dela in nas za njih nagradil s sladkarijami in kakšno malenkostjo. Bali pa smo se podob parkeljnov, ki so tekali naokoli, rožljali z verigami in iskali poredne otroke, da bi jih prijeli v svoje kremplje.

Spodbujanje pridnosti z ustrahovanjem je bil del vzgoje. Pa je to, kar so nam predstavljali kot svetega Miklavža, in kar mnogi starši predstavljajo še danes, res lik Miklavža?

Kdo je pravzaprav Miklavž?

Otroci po vsem svetu poznajo in obožujejo svetega Miklavža, ki v začetku decembra prinaša darila in dobrote. Miklavž darila vedno prinese na skrivnosten način in ne pričakuje ničesar v zameno. Njegova dobrota je resnično nesebična, velikodušna in brezpogojna, saj v drugem išče le dobro. Je to podoba Miklavža, ki jo dajemo otrokom?

Zakaj svoje otroke obdarujemo? Kaj predstavljajo naša darila?

Za večino staršev darila predstavljajo njihovo ljubezen. Z darilom želijo otroku pokazati, da ga imajo radi.

In kaj se zgodi, ko otroku pogojujemo darilo s pridnostjo?

Če otroku pogojujemo obdarovanje z njegovim obnašanjem oz. pridnostjo, kot to radi zavijemo v celofan, potem ne gre za brezpogojno ljubezen. Otrok dojame, da ga imamo radi (kar mu izkažemo z darilom) le, če se obnaša tako, kot starši želimo. Tako dobi občutek, da je ljubljen le takrat, ko ustreza določeni podobi, ne pa, ko je takšen, kakršen v resnici je. Tak način bolj kot na izkazovanje ljubezni spominja na daj-dam sistem.

Dežurni krivec je Miklavž!

Staršem se pred otrokom ni potrebno izpostavljati, saj je Miklavž tisti, ki »da otroku to, kar si zasluži«. Od otrok starši ne zahtevajo pridnosti »zaradi njih samih«, ampak krivdo zvalijo na Miklavža. Saj vam je znano, kajne: »Če ne boš priden, ti pa Miklavž ne bo nič prinesel.«

Pri tem pa otrokom delajo dvojno krivico, še ugotavlja strokovnjakinja Maja Vovk, ki trditev temelji:

  • Miklavža ne predstavljajo v pravi luči, pač pa njegovo dobroto izkoristijo za manipulacijo z otrokom.
  • Otrok bo slej ko prej spoznal, kdo nosi darila in posledično kdo postavlja pogoje, ter staršem tako še bolj zameril, da so ga ves čas izigravali.

»V torek bo Miklavžev večer. Pokažite svojim otrokom, da jih imate brezpogojno radi, ker so edinstveni in ker so vaši. Naj vedo, da so darila izkaz vaše (ali Miklavževe) brezpogojne ljubezni in dobrote. Naj vedo, da so kljub napakam, ki jih delajo, dobri ljudje, in da verjamete vanje.«

Brezpogojna ljubezen je največje darilo, ki ga lahko podarite otroku. Na torkov večer imate priložnost zanjo. In naj bo kot Miklavžev večer, vsak naslednji večer, ljubezni ni nikoli preveč, pa še poceni je.