Včasih je bil petek obet v nekaj lepega in prijetnega. Je bil uvod v prost vikend, v čas, ko si se odpočil od delovnega tedna in nabral moči za dni pred tabo. Sedaj pa so očitno drugi časi. Petek je dan za proteste. Tudi današnji.
Zbiranje ljudi na javnih krajih je z veljavnim vladnim odlokom še vedno prepovedano. Ne zato, ker bi se poslanci bali skupine ljudi, ki imajo očitno preveč časa in se zato vozijo gor in dol pred državnim zborom, pač pa še vedno zaradi varovanja javnega zdravja ljudi.
Od 12. marca, ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija zaradi koronavirusa pa do včeraj do polnoči je bilo v Sloveniji od 61.027 testiranih oseb bilo potrjenih 1.450 oseb s koronavirusom. Število hospitaliziranih oseb na dan in tistih, ki potrebujejo zdravljenje na intenzivni negi je res iz dneva v dan manj, ne smemo pa prezreti podatka, da je številka še vedno nekajkrat večja od tiste, ki sporoča, koliko oseb je lahko bolnišnico tudi zapustilo. Da stanje epidemije ni zanemarljivo lahko spremljate v medijih tudi iz drugih držav po svetu, od koder poročajo o stanju obolelih in številnih smrtnih žrtvah. Tudi pri nas je zaradi bolezni COVID-19 umrlo 100 ljudi.
In zanimivo je dejstvo, da iz mnogih medijev po svetu nihče od ljudi za stanje ob epidemiji ne krivi – svoje vlade. Tako kot pri nas. Kajti pri nas lahko organizirane proteste razumemo kot poziv – k čemu? Protest proti vladi Janeza Janše? Kaj pomeni – aktivno državljanstvo? Na kak način protestniki menijo, da bodo odločali o življenju sebe in svojih otrok? Morda tako, da s tem povejo, da je šport zdrav za telo in duha? Dvomim, da je to namen protesta. Se mi pa poraja vprašanje, kdo se skriva za maskami na biciklih? Koliko od teh vrlih kolesarjev je bilo aktivnih v svoji lokalni skupnosti ali na državnem tvornem področju in s tem nimam v mislih le praznih protestov. Koliko od njih je katerega od svojih predlogov v dobro soljudi predlagalo v svoji skupnosti in jih tudi uresničilo? Koliko od njih je odprtih rok sprejelo katerega od ukrepov vlade Janeza Janše, denimo enkratno denarno pomoč študentom, enkratni solidarnostni dodatek za prejemnike denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, morda enkratni solidarnostni dodatek upokojencem, mesečni temeljni dohodek ali pa morda nadomestilo plače, ker so doma in varovali svoje otroke? Ali morda komu delam krivico, ker so se zaradi svojih prepričanj tem prejemkom odpovedali?
Gonjenje pedal ni še nikoli nahranilo lačnih ust, zato naj se posameznik, ki želi kaj sporočiti svetu, dokaže z dejanji in ne s protesti. Ko je vojna, je vojna za vse. Epidemija je novodobna vojna in razvajenost ni razlog za protest. Ne glede na to, kdo bo vladal v tej deželi na sončni strani Alp, ljudje smo nehvaležna bitja. Nikoli ne bomo vsi zadovoljni – vedno se bo našel kdo, ki mu ne bo všeč to ali ono, ta ali drugi, desni ali levi. Za demokratični sistem državne ureditve pa je nujno, da so ljudje dozoreli. Žal pa so s tovrstnim obnašanjem mnogi dokazali ravno nasprotno od tistega, kar bi želeli in sicer, da za demokracijo še dolgo ne bodo dovolj zreli. Lahko pa dokažejo, da se tisti, ki jim ne sledimo v njihovi športno provokativni akciji, motimo in se pričnejo kot kandidati pripravljati na naslednje volitve in tako spremenijo svet na način, ki bo všeč vsem in bo svet za vse.