Poštarji niso edini uslužbenci Pošte Slovenije, ki opozarjajo na nevzdržne razmere, hude težave imajo tudi drugi zaposleni. Poslovalnice pošte bolj kot na staro pošto, od koder smo pošiljali le pisma in pakete, spominjajo na trafike, kjer lahko kupimo vse od čokoladic do potovanj v tople kraje. Pritiski vodstva so vedno večji, če uslužbenci za okencem ne dosežejo prodajnih norm. Nevzdržni pritiski predvsem glede prodaje tako imenovane “dodatne” ponudbe niso za njih nič neobičajnega.
Irena Bogdanovska, ki je na pošti zaposlena že 18 let, ter je upravnica manjše pošte in članica sindikata KS90 je dejala:“Pri nas na okencih se dela ocena delovne uspešnosti glede na prodajo, glede na to, koliko stvari prodaš,” je dejala uslužbenka. Če torej ne dosežeš predvidenega plana prodaje obvezne “dodatne ponube”, dobiš nižjo oceno, posledično do pet odstotkov nižjo plačo. Delavke same kupujejo izdelke. Vprašala sem jih, zakaj to delajo, saj to tudi ni realna številka in so odgovorile, da raje kupijo same, kot da bi prejela slabšo oceno. Meni je to enostavno grozljivo, saj ne greš v službo za to, da zapraviš denar,”.
“POČUTIM SE KOT ROBOT”
O svojem delu pove, da tudi kot upravnica dela vse. “Na manjši pošti si v bistvu deklica za vse – od upravnika do čistilke. Saj je v redu, znosno bi bilo, če bi bili odnosi dobri, a tudi odnosi so na dnu,” pravi Bogdanovska in dodaja, da vodstvo z delavci osebno sploh ne komunicira.
“Smo kar odrezani. Stvari dobimo po e-pošti ali pa okrožnico s pismom. Ne vem, počutim se kot robot. Pridite, poglejte me v oči in me vprašajte, imejte me za človeka,” pravi Bogdanovska. Pred osemnajstimi leti je bilo drugače, pravi Irena. Takrat je v službo hodila z veseljem, čeprav je delala tudi med vikendi. Pred šestimi leti se je pričel deljeni delovni čas. V teoriji je sicer imela čas za kosilo, v praksi je bila v službi cel dan.
ŠTEVILNI POŠTNI DELAVCI V PODOBNI STISKI
Bogdanovska je dejala: “Ko v času dopusta ni bilo ljudi, so nekateri odšli na dopust, drugi pa so le delali cel dan, da so nadoknadili to izgubo. To je pomenilo, da niso šle ne na malico, ne na odmor, ne na osnovno življensko potrebo,”. Pa saj ne more biti tako težko sedeti za okencem, ji reče kdo. “Saj samo sediš, položnice čez vlečeš, znamke lepiš na pošiljke, pravijo. Pridi in poizkusi, rečem sama,”. V podobni stiski se danes nahajajo številni poštni delavci. Še posebej, ker zaradi konstantnih preobremenitev delavci pregorijo in vzamejo bolniško, tako kot ona. Pošte, klasične, kakršna je pošta bila, ni več veliko. Upadajo klasične storitve, kot so pisma, telegrami in paketi do deset kilogramov. Norma je sestavljena glede na velikost pošte, število strank, glede na to, koliko je obiska na mesec. Pošta mora plan doseči kot ekipa, saj je od tega odvisnih pet odstotkov plače.
ZA KAOS KRIVA BIROKRACIJA
Da je stanje na pošti tako kot je, je po mnenju poštnega sindikata odgovorna neurejena državna subvencija v zvezi s finančno pomočjo, ki bi pokrila zmanjšanje tistih klasičnih poštnih storitev. Gre za državno pomoč kot jo imamo recimo pri avtobusih, vlakih. Tudi če je na pol prazen, vozi, država oziroma občina pa plača “primanjkljaj”, ki zaradi tega nastane, to je urejeno z zakonom. So države, kjer imajo to področje urejeno. To so Belgija, Poljska, Anglija, Norveška, Italija, Francija, Grčija, Nemčija, Švedska, Irska, Danska in tudi Hrvaška. Ta primanjkljaj imajo s strani države pokrit na različne načine, komercialne storitve pa so zgolj prostovoljne.
POŠTA DALA POBUDO ZA UREDITEV ŽE LETA NAZAJ
Temu se reče kompenzacijski sklad. Tudi Pošta je pobudo za ureditev tega problema že leta 2016 poslala na ministrstvo za gospodarstvo, stvari pa so do danes ostale urejene samo na papirju. Izgubo zaradi zmanjšanja klasičnih poštnih storitev kot so pisma, telegrami, česar je letno deset odstotkov, pošta pokriva sama s komercialnimi storitvami. Te naraščajo tudi do 35 odstotkov letno.